Vsaka stvar o kateri pišemo ima svojo zgodovino. In tudi brisalci za avto jo imajo.
Če se vrnemo daleč nazaj k prvim avtomobilom. Prvi avtomobili so bili namreč brez brisalcev. Vožnja po dežju je bila zato močno otežena.
Prvi brisalci so bili izumljeni na začetku dvajsetega stoletja, natančneje leta 1903. Irec J. H. Apjohn je prvi izumil brisalce. Njegov patent je vseboval dve metlici brisalcev, ki sta od vrha do dna pobrisali steklo. Tudi v Ameriki je Mary Anderson je istočasno patentirala svoj izum brisalcev. Izum Mary Anderson je bil precej enostaven, a podoben princip sistema brisalcev se uporablja še danes, le da je vse skupaj tehnično bolj dovršeno. Do leta 1916 so bili vsi avtomobili, ki so bili proizvedeni na ameriških tleh, opremljeni z njenimi brisalci.
Prvi sistem brisalcev je leta 1917 izumila Charlotte Bridgwood. Deloval je samodejno, vendar izum ni bil ravno posrečen, saj so si nekateri vozniki še vedno morali pomagati sami – z eno roko šofirati, z drugo pa premikati brisalce.
Leta 1917 je J.R. Oishei izumil »rain rubber«, ki je bil pripomoček, ki ga je voznik na avto namestil v primeru dežja. Pripomoček (brisalec) se je uporabljal ročno, nameščen pa je bil na vrhu vetrobranskega stekla. Oishei je pripomoček patentiral, začelo pa ga je izdelovati podjetje Tri-Continental Corporation (kasneje znano kot Trico).
Leta 1921 je ameriški izumitelj William Folberth izumil sistem brisalcev, ki jih je poganjal vakum, ki je nastajal v sesalnemu sistemu motorja.
Leta 1925 je Bosch predstavil električne brisalce, ki pa so bili rezervirani za prestižnejša vozila, nameščeni pa so bili na vrhu vozila.
Leta 1962 je Rober Kearns izumil električne brisalce, ki so delovali v prekinitvah. Sistem je predstavil Fordu v upanju, da bodo uporabili njegov sistem. Ford pa je sistem samo nekoliko spremenil in ga na svojih vozilih predstavil leta 1969.
Zgodovina brisalcev je torej zelo razgibana, od razvoja preprostih metlic brisalcev na ročni pogon do avtomatskih brisalcev s senzorji, kot jih imamo dandanes. Za to so potrebovali več kot 100 let.
In četudi je v stoletju razvoja prišlo do številnih nadgradenj proženja, vodenja, vpetja in zunanje podobe, osnovni del brisalca še vedno predstavlja metlica s prožnim kovinskim delom, na katerega je po vsej dolžini vpeta gumijasta otiralka. Metlica je v sredi vpeta v roko, ta pa v svojem dnu na vrtljivo osnovo. Običajno sta para rok sinhrono povezana z elektromotorjem. Še največ sprememb v zadnjih letih doživlja prav metlica. Proizvajalci namreč zaradi zaobljenosti vetrobranskega stekla prehajajo od klasične kovinske zasnove s šestimi ali osmimi točkami vpetja metlice na roko do enovite prožne jeklene konstrukcije, ki se lažje prilagaja in omogoča učinkovitejše brisanje zaradi boljšega prileganja, ki ga nadgrajuje še aerodinamičen dodatek.
Danes torej slehernemu vozniku ob začetku naliva ni treba niti premakniti roke ob volanu. Če je avtomobil opremljen s tipalom za dež (na osnovi prepustnosti vetrobranskega stekla za svetlobo), bo namreč računalnik glede na podatke tipala sam vključil brisalce, določil njihovo hitrost ali intervale in jih potem tudi sam izključil. Prvi tovrstni poskusi so se začeli že v petdesetih letih v ZDA, čeprav je bil njihov glavni namen zapiranje strehe kabrioletov ob dežju. Prvi uporabni, serijski modeli pa so se potem pojavili konec devetdesetih let. V koncernu Volkswagen ponujajo tipalo za dež praktično v vseh modelih (pri VW od Pola, pri znamki Škoda od Octavie naprej, Audi že za A1, SEAT od Leona naprej …), in to za zelo zmerno doplačilo ali celo kot del serijske opreme.
Kakorkoli že, avtomobilski brisalec morda ni tehnološko najbolj zahtevna in zapletena stvar na avtomobilu, toda kako težko bi bilo brez njega, pa vsi dobro vemo in hvala vsem, ki so pripomogli, da jih danes imamo v takšni obliki.
Preberite si še članek o tem, kako koristne so lahko snežne verige.