Nemška doga

Je Apolon med psi. V njegovi celostni podobi so združene velikost, moč, polnost telesa in eleganca, je mogoče prebrati v pasemskem standardu nemške doge. Ti orjaki, ki dosežejo tudi več kot 90 centimetrov višine in lahko tehtajo celo dobrih 80 kilogramov, so – čeprav potomci nekdaj bojnih in lovskih psov – zelo nežni po duši, ne prenesejo grobosti in so strašno privrženi svojim ljudem, zagotavljajo njihovi ljubitelji.

Spremlja jo na vsakem koraku, tudi pred kopalnico čaka. Ko nje ni, ne je. Čuvajka je le toliko, da opozori, ko kdo pride, najbrž pa bi že s svojim videzom odgnala vsakega nepridiprava. »Zelo so učljivi, vendar nikakor s trdo roko. Midve sva opravili izpit A in BBH, ampak v nasprotju z na primer belgijskimi ovčarji, ki so pripravljeni delati celo uro, je bilo po dvajsetih minutah dovolj. Je pa zato tisti čas delala super. Najboljša nagrada zanjo je igrača, groba beseda pa bi imela samo negativen vpliv. Če bi zavpila nanjo, bi se tekla skrit,« je o svoji dve leti in pol stari psički povedala. Kljub mili naravi je zelo priporočljivo vsaj osnovno šolanje, saj tako velikega psa – samci dosežejo do 90 centimetrov in 80 kilogramov, samice približno 55 kilogramov – ni mogoče obvladati fizično. »Je težja od mene; če bi potegnila, bi me odvlekla. Ubogati mora na besedo, med nama mora biti zaupanje.«

Samička, mama treh mladičkov, je velika ljubiteljica otrok in družine. »Doge so nesrečne, če so dolgo same. Potrebujejo človeško družbo ali vsaj vrstnika. Čeprav so velike, ne morejo živeti v pesjaku, ampak v stanovanju. Tudi zaradi kratke dlake jim ne ustreza življenje zunaj,« je pojasnila študentka veterine. Njihovo ležišče mora biti mehko, drugače se jim naredijo otiščanci, saj so težki in nimajo dlake, ki bi jih varovala.

Med mladiči je ena samička skoraj povsem bela, druga malodane črna, samček pa je pikast, torej harlekin kot ona. »Doge so lahko še črne, rjave, tigraste in plave. Različne barve se ne smejo pariti med seboj, razen harlekina in črne ter rjave in tigraste,« je razložila. Ima eno oko modro in drugo rjavo, je bolj zaupljiva do tujcev, odkar je postala mamica. Prišleka pogleda od daleč, če jo on sprejme, se mu približa, če se je boji, pa se tudi ona umakne. Doge se rade igrajo z vsemi vrstniki, a morajo zaradi njihove teže biti lastniki previdni, saj bi lahko kakega kužka nehote poškodovale. Če se srečajo s predstavniki svoje pasme, pa igri ni konca.

V Sloveniji je kupiranje uhljev prepovedano – menda so jim jih prirezovali že pred stoletji, da se ne bi poškodovali v bojih –, a nekateri lastniki to še vedno počnejo. »Tudi zato, da se jih ljudje ne bojijo, je prav, da imajo take uhlje, kot jim jih je dala narava. Tisti s kupiranimi so videti bolj agresivni, čeprav sploh niso. Doge veljajo za mirne.«

Dnevni odmerek je od 500 do 800 gramov briketov ali velika skleda kuhane hrane. Lastnik mora dogi posodo s hrano postaviti na stojalo, jesti pa naj bi dobila dvakrat na dan, ker je pasma nagnjena k zasuku želodca. Paziti je treba, da mladiči ne hodijo po stopnicah. Dokler lahko, je priporočljivo, da se jih nosi po stopnicah, ker hitro rastejo. Tudi skakanje z višine je bolje preprečiti.

Za vzrejni pregled je obvezno slikanje kolkov. Pri določenih linijah se pojavljajo težave s srcem, kar se lahko preveri z ultrazvokom in EKG-jem. Dočakajo osem do deset let.

Kremplji jim hitro rastejo, zato jih je treba redno brusiti. Tudi čiščenje ušes mora biti redno.

»V zgodovini so jih imeli za lov in boje. Ne morejo se zediniti, od kod izvirajo. Nekateri pravijo, da so potomci velikih molosov – pasma zdaj spada med molose –, drugi menijo, da so mešali velike hrte, tretji pravijo, da so iz mastifov, kar naj bi bilo videti iz oblike njihove glave. V Nemčiji so srednjem veku trope dog uporabljali za lov na medvede in divje svinje, potem pa so ugotovili, da so prevelike in premalo okretne, in so jih pustili bolj za okras na graščinah, da so ležale pred kamini. Potem se je začel razvijati lažji tip psa, ki je postal družinski,« je opisala. V nekaterih knjigah je mogoče prebrati, da so na starogrškem kovancu že leta 36 pred našim štetjem upodobili psa, ki je bil neverjetno podoben današnjim dogam. Tako kot pri mnogih drugih pasmah si tudi pri tej kinologi niso edini, ali so njihovi predniki tibetanske doge ali morebiti orajški psi, ki so jih Asirci uporabljali za boje z levi in velikimi mačkami. Nekateri sklepajo, da so velike pasme nastale v srednji Rusiji. Po opisih iz prvih vzrejnih knjig naj bi bile doge sad križanja med mastinom in irskim volčjim hrtom.

Zagotovo pa so družbo delale knezom. Če pogledamo samo njihove mere, je jasno, da so si jih lahko privoščili samo premožnejši. Reveži jih namreč zagotovo niso mogli nahraniti.

V literaturi nam ni uspelo najti razlage, odkod francosko, špansko in angleško ime grand Danois, gran Danes in Great Dane, torej veliki Danec, saj vsi nesporno priznavajo »očetovstvo« dog Nemcem. V enem od ameriških virov smo zasledili le, da so Angleži ime prevedli od Francozov. Ena od teorij je, da so Francozi izbrali to ime, ker so v 19. stoletju, ko je uradno nastala pasma, sami zavračali vse, kar je bilo nemško. Italijani pa nemški dogi rečejo alano, kar pomeni tudi mastif in molos.

Similar Posts: