Abraham Lincoln je bil zagovornik reforme denarnega sistema in nasprotnik centralne banke. V tistem času je bilo ameriško bančništvo še vedno v slabem stanju. Po državi je okoli 1600 bank izdajalo približno 7.000 različnih bankovcev, ki so bili slabe kakovosti. Velik problem je bilo tudi ponarejanje. Veliko je bilo navalov na banke in bančnih panik. Kmalu po njegovi izvolirvi so se južne države odcepile. Banke so v tej situaciji prenehale s financiranjem. Finančni sekretar Chase je predlagal zbiranje denarja za vojno prek izdaje obveznic in kongres jih je odobril v znesku 250 milijonov dolarjev. Čeprav jih je vlada sprejemala za plačilo davkov, pa uradno niso bili legalno plačilno sredstvo. V kongresu pa se je prav tako rodil predlog (kongresnik Spaulding), da bi vlada izdajala lastni denar. Sekretar Chase je bil proti in je z bančniki iskal druge možnosti. Kljub temu je bil februarja leta 1862 sprejet zakon o legalnem plačilnem sredstvu, ki ga je Lincoln (kljub nenaklonjenosti) podpisal. Obenem je zavrnil ponudbo vzhodnih bank za 150 milijonov dolarjev posojila z ode¬ruškimi obrestmi. Lincolnov ekonomski svetovalec Henry Carey pa je vladno valuto podpiral. Menil je, da sta zlati standard in prosta trgovina (Tree trade’) angleški orodji za ekonomsko imperialistično osvajanje tujih držav. Prav tako je podpiral vladno regulacijo bančništva in vzpostavitev carin za zavarovanje domače proizvodnje. Vlada je začela izdajati ‘zelence’ (`greenbacks’), dolga prosto držav¬no valuto, ki je bila že sama po sebi denar, ni zahtevala menjave v prihodnosti in ni prispevala k državnemu dolgu. Bili so zelo dobro oblikovani in jih je bilo težko ponarejati. Celotna izdaja je bila omejena ‘ha 450 milijonov dolarjev in ni bila nikoli prekoračena.
