Računalnik ostaja del fotografske opreme
Digitalni fotoaparat pomeni revolucijo v fotografiji. Žal ta trditev velja predvsem za resne uporabnike in računalnikarje. Za navadnega porabnika, ki nima osebnega računalnika ali ukvarjanje z njim prepušča najmlajšim v družini, pa so ugodnosti te fotografske revolucije še zelo daleč. Fotografski samopostrežni kioski in drugi načini, kako priti do papirnih fotografij brez uporabe osebnega računalnika, se širijo zelo počasi.
Digitalni fotoaparati se oglašujejo kar sami: so majhni in zmogljivi, z njimi je mogoče posneti neomejeno število digitalnih posnetkov, brisati ponesrečene posnetke, uspele pa pogledati na domačem televizorju, odpade razvijanje filma … Streznitev pride že kmalu po nakupu, ko se začne fotograf spraševati, kam pa s posnetki, ki so v fotoaparatu, zakaj so baterije tako hitro prazne in spominske kartice pregrešno drage.
Od uporabnika, ki mu je osebni računalnik v večjo nadlogo kot pomoč in ima težave že s pisanjem besedil ali brkljanjem po spletu, je težko pričakovati, da bo posnetke iz digitalnega fotoaparata suvereno prenašal na računalnik, jih obdeloval, natisnil ali celo ustrezno pripravil za fotolaboratorij. Stara pot, po kateri je uporabnik odnesel posneti film v laboratorij in naročil povečave vseh fotografij, ki niso bile že od daleč zanič, pri digitalni fotografiji ne vodi daleč. Film je nastopal v dveh vlogah, kot medij za zapis slike in kot arhivski medij. Digitalna tehnika zahteva drugačno logiko in kar nekaj dodatnega učenja, ki se začne pri izrazih, kot so pomnilniške kartice, ločljivost, nastavitev bele točke in podobni. Vloga filma se v digitalni fotografiji razdeli na dvoje – na tipalo, ki zajame posnetek, in pomnilniško kartico, ki jo shrani. Ta omogoča prepisovanje in s tem ponovno rabo, ne odpravlja pa problemov shranjevanja že posnetih fotografij. Za tega je spet potreben računalnik.
Digitalni fotografi ostajajo obsojeni na računalnike
Možnosti, s katerimi se je mogoče izogniti osebnemu računalniku, je precej, a še niso dovolj razširjene. Ena od novosti so samopostrežni fotografski kioski, v katerih si lahko uporabnik sam pregleda, uredi in pošlje slike v izdelavo, mogoče je tudi shranjevanje na zapisljive nosilce cd-r. Še korak naprej so »set top boxi«, s pomočjo katerih bo lahko uporabnik na televizorju dostopal do internetnih fotolaboratorijev. Označil bo želene posnetke in naslednji dan ga bo pred vrati čakala pošta z izdelanimi fotografijami.
Čedalje pametnejše naprave predstavljajo tudi izdelovalci digitalnih fotoaparatov in dodatne fotografske opreme. Epson je predstavil visokoločljivi televizijski HDTV sprejemnik z vdelanim tiskalnikom in zapisovalnikom CD. Pri Hewlett-Packardu za prepričevanje uporabnika o preprostosti digitalne fotografije razvijajo tehnologije, ki naj bi uporabniku pomagale do boljših posnetkov, saj znajo na podlagi analize narejenega posnetka svetovati, kako prihodnjič narediti boljšega. Izvirne zamisli imajo tudi pri Sonyju, kjer v vse svoje naprave (videokamere, televizorje, projektorje LCD, digitalne fotoaparate, predvajalnike MP3 …) vgrajujejo režo za pomnilniški medij memory stick. Tako lahko uporabnik pomnilniško kartico enkrat uporabi za zajem slik, drugič videa, tretjič pa nanjo naloži glasbo.
