Avtor: Tina Šijanec, http://www.instrukcije-izum.si/
Med vsemi skupinami učencev, ki jih imam, so mi še zmeraj najbolj pri srcu otroci (OŠ in SŠ). Glede same snovi tu ni izziva, vendar pa je podajanja snovi in motiviranje zelo velik izziv. Vsak otrok je svoj in tudi toliko načinov, da se jim približaš obstaja.
Pri tej skupini učencev je medosebni odnos med njim in inštruktorjem osnova za uspešno delo. Če ti otrok ne zaupa oz. mu ne predstavljaš nobene avtoritete, po vsej verjetnosti inštrukcije ne bodo uspešne, ali pa vsaj ne tako, kot bi lahko bile. Zato se je včasih vredno potruditi, pa še zmeraj ni nujno, da uspe.
Ne dolgo nazaj sem imela tak primer. Že konec prejšnjega šolskega leta, se je name obrnila ena mamica hčerke, ki je takrat obiskovala 7 razred. Že takrat, ko je začela prihajati k meni, sem hitro ugotovila, da je zelo zadržana, nekomunikativna in nedostopna. Prišla je zadnji mesec pred koncem in je imela matematiko že zaključeno, tako da inštrukcije niso bile obremenjene z rezultati, ampak je bil namen, da se razčistijo snovi za nazaj, da ji bo letos lažje. Ko je začela prihajati letošnje leto, pa sva naleteli na oviro. Enostavno se nisem znala povezati z njo, enkrat je bila nasmejana in sodelujoča, drugi
namrgodena in zaprta vase. Potem pa je prišel en dan, ko je začela še z kratkimi nesramnimi odgovori na moja vprašanja oz. ne-odgovori na moja vprašanja. Poskusila sem biti iskrena z njo in jo vprašala, če je kaj narobe, pa je odgovarjala na vsa moja vprašanja s kratkim da ali ne. Takrat sem poklicala mamo, ker sem dobila občutek, da si ne želi več hoditi na moje inštrukcije. Imeli sva tudi zelo neproduktivno uro, katero je morala mama vseeno plačati. Moje načelo je, da sodelujem z otroci, in da mi lahko zaupajo. Zato probleme rešujem z njimi in ne s straši, če je le mogoče. V tem primeru se mi je zdelo pravilno, da ji povem, da njena hči ne sodeluje, da doma noče delati nalog, da ugovarja itd. Pomislila sem na to, da midve ne moreva vzpostaviti pozitivnega odnosa in je zato škoda njihovega denarja in prav tako mojega časa. Zato sem ji predlagala, da se pogovori z njo, saj mi sama ne zaupa in me ne vidi več kot avtoriteto. Dala sem ji tudi dala kontakt od moje sošolke, ki uči na gimnaziji in tudi inštruira matematiko.
Mama se ni več oglasila, upam da ne zato, ker ji je bilo nerodno. Povedala sem ji, da nima smisla, da nadaljujeva z njeno hči inštrukcije, če ona noče sodelovati in delati. Tudi jaz ne znam priti do nje in vzpostaviti nek odnos, da bi jo potem lahko na kak način motivirala. Zato jo raje predam drugi osebi, ki bo morda imela več sreče.
